V društvu se zavedamo, da je po tridesetih letih nujno potreben nov Zakon o Triglavskem narodnem parku (ZTNP), zato podpiramo prizadevanja, da se stvari uredijo. Ne želimo kar apriorno zavrniti vsega, kar je v zakonu predlagano. Pohvale vredno je omenjanje kulturne dediščine parka in povečanje pristojnosti upravi parka, ki doslej velikokrat ni imela pravih pristojnosti ukrepati. Vseeno pa prevladuje generalno mnenje, da si naš edini narodni park zasluži boljši zakon. Novi predlog Zakona o TNP zmanjšuje standarde varstva narave v Sloveniji. V nadaljevanju prilagamo pripombe in predloge društva za izboljšanje ZTNP. Prosimo vas, da jih skrbno preučite. Pripombe in predlogi: ( 1 )Nova delitev v 3 varstvena območja in spreminjanje meja 2. varstvenega območja (7. člen) je nejasno in nestrokovno izdelano. Če jih bo treba spreminjati, potem niso dobro definirane. V besedilu pogrešamo jasne in strokovne naravovarstvene kriterije, ki so botrovali razmejitvi prvega in drugega varstvenega območja parka. Poleg tega pa iz obrazložitve zakona izhaja, da je v prvem varstvenem območju le 37,5 % območja, skupaj z drugim pa 74,5 %. Postavlja se vprašanje, kako v prihodnje dosegati načrtovanih 75% osrednjega območja po IUCN kategoriji II: Narodni park. Iz obrazložitve tudi izhaja, »da je v 2. varstvenem območju raba naravnih virov oz. njihovo izkoriščanje (gozdarstvo, pašništvo, delno lov in ribolov) večinoma vezana na potrebe lokalnega prebivalstva in lokalnih (agrarnih) skupnosti, pri čemer ta raba praviloma ni v nasprotju s primarnimi cilji varovanja v narodnem parku. V primeru drugačnega razvoja le teh je možen prehod v tretje varstveno območje«. Iz takšne dikcije že v naprej izhaja, da se ne glede na usmeritve parka, varstvene režime in nadzor v parku, tako veliki sistemi kot so gozdarstvo, pašništvo, lov in ribolov lahko razvijajo drugače, kot bi bilo potrebno v 2. varstvenem območju. To samo kaže, da je verjetno dolgoročen razvoj parka takšen, da bo v osrednjem območju samo 1. varstveno območje. Posebej bi radi izpostavili 16. člen, ki dovoljuje trajno gospodarjenje z divjadjo skladno z lovskim upravljavskim načrtom oziroma lovsko zakonodajo. Po priporočilih IUCN za kategorijo II v osrednjem območju ne sme biti rabe naravnih virov, ki so v nasprotju s cilji zavarovanja. Sprašujemo se, ali je lov in ribolov res cilj zavarovanja parka. V celoti gledano predlagani varstveni režim pomeni siromašenje osrednjega območja parka v kulturnem in naravovarstvenem smislu, z izvzemanjem dolin se povečuje fragmentacijo osrednjega območja itd. V predlaganem zakonu bi se, v skladu s priporočili IUCN, morali zavzemati za prehode iz 3. v 2. varstveno območje in ne obratno, kot je to predvideno v predlaganem zakonu. V društvu smo torej proti možnosti izločanja območij iz 2. v 3. varstveno območje. ( 2 ) V 16. členu je več nelogičnosti, predvsem izjem v zvezi z Bohinjskim jezerom. Bohinjsko jezero kot naravna vrednota državnega pomena in kot pomembno slovensko turistično območje z veliko različnimi interesi in željami po razvoju, zahteva državni prostorski načrt (podobno kot smučišča), ki bi vključeval Bohinjsko jezero z obalo od Ribčevega Laza do Ukanca – vključno z vikend območji. Dosedanja restriktivna politika dopuščanja gradenj počitniških hiš v Ukancu je imela svoje pluse in minuse, vendar pa je ohranila glavnino naravnih kvalitet tega prostora. Ker je Ukanc sedaj iz osrednjega območja TNP predlagan v 3. varstveno območje to pomeni, da se namenja za vikend cono ali pa območje počitniških apartmajskih objektov oz. hotelov, kar je za skrajni zahodni del Bohinja, na stiku s 1. varstvenim območjem nesprejemljivo. 4. odstavek 16. člena v zvezi z rekonstrukcijo zakonito zgrajenih objektov govori o »zatečeni namembnosti« objektov. Pravilneje bi bilo govoriti o namembnosti, za katero so bili zgrajeni (npr.: objekt za stalno bivanje ni počitniška hiša, pa tudi staja ni stanovanjski objekt). Govorite namreč o tradicionalni rabi prostora. Nenavadno je tudi, da je zgolj enemu objektu na obali Bohinjskega jezera posvečena posebna izjema 16. člena in celoten 75. člen. Ali gre za tako poseben objekt državnega pomena ali za tako veliko »koncesijo države« enemu lastniku? ( 3 ) Predlagani zakon ne rešuje problematike obstoječih črnih gradenj. Manjkajo usmeritve za preprečevanje novih črnih gradenj, predvsem pa obveznost za rušenje tistih črnih gradenj, ki niso bile legalizirane. V prehodnih določbah manjka jasna določba z roki, do kdaj bodo nelegalni objekti porušeni, oz. tisti, ki jih je po strokovnih ugotovitvah možno legalizirati – legalizirani. Podobno kot imajo lokalne skupnosti v TNP prednosti pri spodbudah in sofinanciranju (11. člen), bi morale imeti nelegalne gradnje v TNP prednost pri inšpekcijskem nadzoru in odstranitvi. ( 4 ) V Prilogi 2 so našteta ožja zavarovana območja v TNP, kjer so našteti le tisti naravni spomeniki in naravni rezervati, ki so že bili zavarovani z državnim ali občinskim odlokom. Seznam bi bilo treba razširiti še z ostalimi naravnimi spomeniki, ki še niso bili zavarovani, pa bi bilo zaradi njihovega naravovarstvenega pomena to potrebno (npr. Bohinjsko jezero, slap Savica, Malo polje, vse drevesne vrednote državnega pomena …). Poleg tega Priloga 2 in 17. člen, ki opredeljuje varstveni režim v ožje zavarovanih območjih, nista povsem skladna med seboj. ( 5 ) V več členih zakon povzema (ponavlja) vsebino, ki jo pokrivajo druga področna zakonodaja (npr. zakoni s področja kmetijstva, varstva okolja, varstva narave). Ali je to potrebno? Zbuja se namreč občutek, da nekaj velja samo zato, ker je tam narodni park, v resnici pa določena zahteva veljajo za celo Slovenijo (npr. postopek celovite presoje vplivov na okolje). ( 6 ) Ugotavljanje škodljivosti ravnanj, posegov in dejavnosti je nejasno (14. člen). Če sta v členu omenjena postopka presoje vplivov na okolje in celovite presoje vplivov na okolje (oba postopka sta razdelana v Zakonu o varstvu okolja), potem manjka vsaj še presoja sprejemljivosti planov in posegov v naravo na varovana območja (izhaja iz Zakona o ohranjanju narave), ki bo potrebna predvsem zaradi posameznih konkretnih posegov in gradenj v območju TNP. ( 7 ) Ali iz 2. točke 1. odstavka 17. člena izhaja, da se na stavbnih zemljiščih planinskih koč lahko gradijo še novi objekti? To bi bilo v nasprotju z izhodiščem, da se planinske koče ne širijo! ( 8 ) Ker TNP ni samo narava, bi bilo treba vključiti tudi kulturno dediščino. V prilogi 4 bi bilo treba našteti tudi kulturne spomenike, v enem od členov pa zapisati varstveni režim zanje. Manjka tudi ustrezna vključitev kulturne krajine in izjemnih krajin z varstvenimi usmeritvami zanje. ( 9 ) V zakon bi bilo potrebno tudi dodati obveznost za sanacijo vseh objektov v visokogorju, ki onesnažujejo vodo (planinske koče in objekti na planinah). ( 10 ) Kot pozitivno gesto smatramo 41. člen, kjer je opredeljeno sodelovanje uprave parka s civilno družbo. Svetujemo pa, da se forum sklicuje pogosteje kot vsaki 2 leti. ( 11 ) Prehodne in končne določbe so tiste, ki marsikatero dobro rešitev zakona zameglijo ali popolnoma obrnejo na glavo. Le nekaj bolj nenavadnih zahtev, ki smo jih v društvu opazili:- Pripomba na 68. člen: »meja med 1. in 2. varstvenim območjem je določena z Odlokom o loviščih«; meja torej ni določena po naravovarstvenih, upravljavskih ali kakšnih drugih kriterijih, ampak po lovskih. Po pregledu priložene karte conacije smo ugotovili, da tudi meje lovišč ne sovpadajo z notranjimi mejami 2. varstvenega območja. - Pripomba na 73. člen: kakšen je razlog, da se z Zakonom o TNP določajo smučišča?- Pripomba na 73. Člen: Zakaj je potrebna legalizacija črnih peskokopov in kamnolomov namesto njihove sanacije? To je zelo slab signal tako za prebivalce parka, kakor tudi za vse gospodarske družbe v parku in izven njega. Pomeni namreč, da če dovolj dolgo kršiš zakon in delaš na črno, je na koncu tvoja dejavnost legalizirana. Potem je boljše, da je v 13. členu napisano, da je v vsaki lokalni skupnosti dovoljen en peskokop za potrebe prebivalcev v parku.- Pripombe na 74. člen: člen našteva ureditve državnega pomena. Zakaj so potem potrebna merila za določanje ureditev državnega pomena v 5. odstavku 22. člena? In če so našteta rekreacijska središča Vogel, Rudno polje, Zatrnik in Pokljuka, potem manjka še Bohinj!- Pripombe na 4. in 5. odstavek 74. člena (širitev smučišča na Voglu, gradnje objektov in gradnja zadrževalnik) ne sodita v zakon, ker prejudicirata odločitev o tem, ali je na podlagi presoj škodljivosti ravnanj (14. člen) sploh možno s takšnimi objekti posegati v to območje. - 75. člen ne spada v Zakon o TNP, ker govori o postopku legalizacije za en objekt ob Bohinjskem jezeru (nelegalnih v parku je mnogo več objektov). S spoštovanjem, dr. Gregor Torkar, predsednik društva DONDES.
Ljubljana 9.9.2009